Ko govorimo o umetni inteligenci, običajno govorimo o modelih, zmogljivostih, novih orodjih in ceni naročnin. Redkeje pa govorimo o tem, da se okoli teh modelov že oblikuje posebna podzemna oziroma siva ekonomija. Tako kot so včasih obstajali neuradni trgi za programsko opremo, račune, licence ali dostop do oblačnih storitev, danes nastaja tudi sivi trg za dostop do najmočnejših AI modelov.
Eden najbolj zanimivih primerov je Kitajska. Anthropic uradno ne ponuja svojih storitev v številnih državah in regijah; Kitajska ni med državami, kjer je komercialni API dostop uradno podprt. Hkrati pogoji uporabe ponudnikov praviloma prepovedujejo deljenje računov, API ključev ali poverilnic z drugimi osebami. To pomeni, da neposreden, uraden in skladen dostop za kitajske uporabnike ni preprost. Toda povpraševanje po modelih, kot je Claude, je veliko — posebej med razvijalci, študenti, raziskovalci in podjetji.
Tu nastopi tako imenovani sivi trg AI dostopa. V kitajskem razvijalskem okolju se pogosto uporablja izraz “transfer stations” oziroma 中转站. Gre za posredniške API storitve, ki stojijo med uporabnikom in uradnim ponudnikom modela. Uporabnik ne kupuje neposredno dostopa pri Anthropic ali OpenAI, ampak pri lokalnem ali neuradnem posredniku, ki nato zahteve preusmerja naprej. Nekatere analize opisujejo, da takšni posredniki kitajskim razvijalcem omogočajo dostop do Anthropicovih modelov tudi po približno desetini uradne cene.
Na prvi pogled se to sliši kot navadna cenovna arbitraža: nekdo nekje dobi cenejši dostop in ga preproda naprej. A zadeva je bolj zapletena. Nizke cene se lahko pojavijo iz več razlogov: uporaba množično ustvarjenih računov, izkoriščanje promocijskih kreditov, razdeljevanje naročnin med več uporabnikov, preprodaja ukradenih ali zlorabljenih API ključev, pa tudi zamenjava dražjega modela s cenejšim modelom, ne da bi uporabnik to sploh vedel.
Zakaj je lahko dostop tako poceni?
Pri klasični programski opremi nizka cena včasih pomeni popust, odprtokodno alternativo ali drugačen poslovni model. Pri sivem trgu AI dostopa pa je treba biti bolj previden. Če nekdo prodaja uporabo najdražjih modelov z ogromnim popustom, mora nekje obstajati razlika. Ta razlika je lahko v izkoriščanju promocijskih kreditov, v deljenju naročnin med veliko uporabnikov, v ukradenih ključih, v regionalni arbitraži ali v tem, da uporabnik sploh ne dobi tistega modela, za katerega misli, da ga uporablja.
To zadnje je zelo pomembno. Uporabnik lahko misli, da uporablja najzmogljivejši model, v resnici pa njegov poziv obdela cenejša različica ali celo drug model. V svetu AI to ni majhna razlika. Če razvijalec testira kodo, podjetje analizira občutljive dokumente ali študent uporablja model za kompleksno raziskavo, je zaupanje v to, kateri model dejansko odgovarja, bistvenega pomena. Pri sivem trgu tega zaupanja ni.
Skrita cena so lahko podatki
Še večji problem so podatki. Vsak poziv, ki gre skozi posrednika, lahko ostane zapisan na njegovih strežnikih. To pomeni, da lahko skozi takšne storitve odtekajo programska koda, poslovne ideje, interni dokumenti, raziskovalni zapiski, osebni podatki ali strategije podjetij. Poceni tokeni so lahko samo vaba; pravi izdelek so podatki, ki jih uporabniki nevede oddajo.
V ozadju je tudi širša geopolitična zgodba. Veliki AI ponudniki vse bolj govorijo o poskusih množičnega pridobivanja odgovorov iz naprednih modelov, o lažnih računih, posredniških omrežjih in destilaciji modelov. Destilacija sama po sebi ni nujno sporna; gre za tehniko, kjer se manjši model uči iz odgovorov večjega modela. Toda če se to dogaja mimo pogojev uporabe, prek lažnih računov in posredniških omrežij, postane vprašanje varnosti, konkurence in nadzora nad najnaprednejšimi AI zmogljivostmi.
Lekcija za podjetja
Za podjetja je lekcija zelo praktična. Če je neka AI storitev nenavadno poceni, se je treba vprašati, zakaj. Ali ponudnik res plačuje modele po uradni ceni? Ali uporablja svoje licence? Ali hrani pozive? Ali lahko dokaže, kateri model se dejansko uporablja? Ali je storitev skladna z zakonodajo, pogodbami in varovanjem podatkov? Pri umetni inteligenci cena ni samo cena. Cena je tudi vprašanje zaupanja.
To je posebej pomembno za evropska podjetja, ki morajo razmišljati o GDPR, poslovnih skrivnostih in odgovorni uporabi AI. Če podjetje občutljive podatke pošilja skozi neznanega posrednika, lahko hitro izgubi nadzor nad tem, kje so podatki končali. Pri AI orodjih ne smemo gledati samo na to, ali delujejo, ampak tudi na to, kdo stoji med nami in modelom.
Sivi trg AI nam pokaže nekaj zelo pomembnega: dostop do umetne inteligence postaja nova oblika digitalne infrastrukture. Kjer je uradni dostop drag, omejen ali geografsko zaprt, se bodo pojavili posredniki. Nekateri bodo legitimni, drugi tvegani, tretji pa nevarni. Za uporabnika je razlika pogosto nevidna.
Zato prihodnost AI ne bo odvisna samo od boljših modelov. Odvisna bo tudi od zaupanja vrednih poti dostopa, preglednih ponudnikov, jasnih pravil in digitalne pismenosti uporabnikov. Najcenejši AI dostop je lahko na koncu najdražji, če z njim izgubimo podatke, varnost ali nadzor.
Viri in izhodišča
- Zilan Qian, ChinaTalk: How to Buy Cheap Claude Tokens in China.
- Anablock: China’s Grey Market for Claude Tokens.
- Unit 42 / Palo Alto Networks: Token Jacking: Cybercriminals Could Be Stealing Your AI Resources.
- Anthropic: seznam podprtih držav in pogoji uporabe.